Vsi moji prijatelji in znanci lahko potrdijo, da odkar sem prišel nazaj iz Švice v Slovenijo imam veliko za povedati o švicarskih vlakih in o manjkih slovenskega javnega potniškega prometa. Olje na ogenj mojih razmišljanj prilijejo Slovenske železnice (SŽ) vsakič, ko se v Krškem usedem na vlak in ima le ta, že na tretji postaji, zamudo. Da bi ohranil še kakšnega prijatelja sem se odločil, da svoj žolč raje zlijem na papir. 

Na začetku naj se izjasnim, da počasni vlaki in zamude niso glavni razlog za čir na mojem želodcu. Razumem, da je stanje infrastrukture slabo, da je nimbiizem (Not In My Backyard) postala v Sloveniji olimpijska disciplina in da so zaradi konstantnih del zamude pričakovane. Kot me brat rad opomni na svojo izkušnjo, imajo tudi švicarski vlaki zamude. Te so redke, večinoma manjše od 5 minut. V treh letih mojega bivanja se je dvakrat zgodil “kolaps” sistema. Prvič, ko je velika količina snega konec blage zime presenetila Švicarje. Drugič, ko so protestniki zablokiral glavno postajo v Bernu, kar je posledično ustavilo vlake po celotni državi. V obeh primerih so vsi vlaki na enkrat imeli do enourne zamude. Seveda je že naslednji dan spet vse potekalo brez zapletov.

Kar pa me izredno moti je polovičarstvo in performativnost naših odločevalcev, ter površinska implementaciji rešitev namenjenih izboljšanju uporabniške izkušnje in udobja potnikov. Ogromno je malih izboljšav, ki ne potrebujejo gradbenih dovoljenj in se njihov strošek ne šteje v milijardah evrov, narejenih na hitro, brez dolgoročnega premisleka in nadaljnjega razvoja. Te rešitve hitro postanejo težave same v sebi in ne naredijo nič za pridobitev potnikov in izboljšanja njihove uporabniške izkušnje. Primeri takšnih ukrepov so trenutna aplikacija SŽ, WiFi na vlakih in informacije o zamudah. V moji domišljiji potekajo, morda nekoliko krivično, sestanki o inovacijah in napredku na slovenskih železnicah nekako v sledečem stilu: Ko se v Tepanjcih odločijo, da bi bilo za njihov javni promet najbolje, če bi imeli aplikacijo, ker bi s tem izboljšali uporabniško izkušnjo in sploh izpadli zelo napredni, kar je najpomembneje, fraki in veljaki v Sloveniji skočijo na noge in na izrednem sestanku ugotovijo, da bi tudi mi morali imeti aplikacijo. To je sedaj popularno. In če jo imajo Tepanjci, jo bomo imeli tudi mi! Staknejo glave, dobijo zunanjega izvajalca, ta naredi aplikacijo in to je to. Fraki in veljaki si podajo roke, spijejo vsak dva tepkovca in nato na to stvar pozabijo, ker je na obzorju že druga inovacija, ki so si jo izmislili Tepanjčani.

Aplikacija SŽ

V dveh letih življenja v Švici sem karto na šalterju kupil samo enkrat ali dvakrat. Zakaj? Ker za to ni potrebe. Za ves javni promet potrebuješ eno aplikacijo. Nakup karte narediš z dvema klikoma. Edino, kar moraš vpisati v njo je cilj in prikazale se ti bodo vse možnosti, ki jih imaš do cilja. Seveda to ne zajema samo vlake ampak celoten javni promet v Švici. Še več, v švicarski aplikaciji je možno kupiti tudi karte za skoraj vse slovenske vlake (iz meni neznanega razloga so sicer 2x dražje)! 

Sedaj poglejmo trenutno aplikacijo SŽ. Ta se ni resneje posodobila odkar so jo naredili, zato je samo na pol funkcionalna. Začne se že, ko odpreš aplikacijo z opozorilom da moraš spremljati promet, ker so razmere spremenljive. A ni smisel ravno te aplikacije, da me obvesti o razmerah na železnici in zamudah v voznem redu? Še bolj absurdno je, da je zavihek zamude in ovire prazen, kljub temu, da sedim na vlaku, ki ima trenutno zamudo. Pri nakupu vozovnice v aplikaciji, le ta ne upošteva vikenda, ko so vozovnice cenejše, ampak ponudi samo osnovno ceno. Ker je na avtomatih za samo-nakup vozovnice ista aplikacija se ta problem razširi na vsa prodajna mesta. Nekoč, ko je bil vikend popust 75%, je prihajalo do absurdnih situacij, kjer so ljudje kupili vozovnice na avtomatu (po polni ceni), nakar pa jim je kondukter na vlaku svetoval naj jo za vikend raje kupijo na vlaku. Ali ni ves smisel postavitve samoplačniških avtomatov, da se kondukterje razbremeni in se jim ni potrebno ukvarjati s prodajo vozovnic, hkrati pa uporabnikom omogočiti čim enostavnejši dostop do najugodnejše cene vozovnic? Kot češnja na torti je v aplikaciji potrebno po izbiri karte vsakič ponovno vpisovati detajle debetne kartice in odklikati dvojno preverjanje. Zakaj je temu tako? Verjetno je aplikacijo naredil zunanji izvajalec in potem se je nanjo enostavno pozabilo oziroma jo slovenske železnice niso bile sposobne posodobiti.

Slišati je, da se pripravlja nova aplikacija, ki bo bolj podobna aplikaciji Švicarskih železnic in bo seveda oh in sploh. Vendar pa ostaja ključno vprašanje, kako so se tega lotili. Bo to aplikacijo naredil nekdo od zunaj ali bodo pri tem sodelovali tudi inženirji Slovenskih železnic? Zakaj je to pomembno? Aplikacija je živa stvar, ki jo je potrebno konstantno izboljševat in prilagajati. Če se to ne počne le ta hitro zastara in postane funkcionalno neuporabna, kot je trenutna aplikacija SŽ.

WiFi

Ko sem se prvič peljal z vlakom v Švici, sem bil negativno presenečen, da na nobenem od vlakov ni WiFi-ja. Kako to, da napredna država nima tega, mi pa imamo. Pa smo le v nečem boljši od Švice! No ja. Ko sem si kupil prvo švicarsko SIM kartico sem ugotovil v čemu je trik. Ne le celotno železniško omrežje, celotna Švica je pokrita s telefonskim signalom in hitrim internetom. Le ta seveda deluje tudi v tunelih. Potrebe po WiFi-ju enostavno ni, ker je mobilni internet vsepovsod.

Pa kaj potem. Pri nas imamo na vlakih pač WiFi. Če le ta deluje na koncu ni nobene razlike. Deluje, dokler je mobilni internet, ko ni mobilnega interneta ni WiFi-ja. Če se na primer peljete od Ljubljane v smeri Dobove bo na istih mestih, kjer vam odpove mobilni internet, odpovedal tudi WiFi na vlaku. WiFi je očitno vezan na isto mobilno omrežje, ki ga uporablja moj telefon. Odlično. In kaj je smisel in komu je namenjen ta WiFi, s katerim se rad hvali direktor SŽ? V Sloveniji lahko trenutno za 5 do 10 evrov mesečno dobiš neomejeno količino podatkov na svoji SIM kartici. Z razmahom eSIM kartic pa postaja WiFi tudi za turiste vse manj potreben. Tako je WiFi na slovenskih vlakih vse bolj performativne narave. Lahko se pohvalimo, da ga imamo, poteben pa ni. Namesto tega, bi lahko SŽ zagotovile, da je celotna infrastruktura pokrita z mobilnim signalom, tako bi vsi vlaki imeli internet, tudi starejši in mednarodni.

Informiranje uporabnikov

Konec lanskega poletja me je v Bernu obiskal srednješolski prijatelj. En dan sva namenila popotovonju po Švici z vlakom. Ko sva se z lokalnim vlakom približevala Gruyèreju je na vlaku, kakšen mesec pred začetkom del, že pisalo, da bo proga v oktobru nekaj tednov zaprta zaradi obnove. Hkrati je bil naveden ne le dan ponovnega odprtja železnice, temveč točna ura. 8.35 zjutraj. Seveda so že bile navedene vse alternative. Ne le na vlaku, temveč tudi v aplikaciji Švicarskih železnic. Zakaj lahko v Švici dela in zamude predvidijo več mesecev vnaprej, v Sloveniji pa niso sposobni informirati uporabnikov en teden vnaprej?

Zamude na slovenskih železnicah, bi bile veliko manjši problem, če bi bile predvidljive. Edini podatek, ki ga lahko izveš od SŽ je trenutna zamuda na lokaciji kjer je vlak. Kaj mi to pomaga, saj sem sam že prišel na to postajo. Če bi to isto informacijo o zamudi izvedel vsaj eno uro prej, bi lahko kasneje prišel na postajo in ne bi zapravljal časa s sedenjem na postaji. Tako se izgubi vsaka prednost urnika in se efektivni čas potovanja podaljša še za zamudo, ki ni bila sporočena v naprej. Ko sem neko soboto v Krškem čakal na vlak za Ljubljano je na postajo iz nasprotne smeri prispel vlak za Dobovo z 20 minut zamudo. Takoj mi je bilo jasno, da bo imel vlak za v Ljubljano vsaj toliko zamude, saj je to isti vlak, na katerega sem čakal sam. Na koncu jo je imel 30 minut. Čeprav so SŽ verjetno vsaj že eno uro vedele, da bo moj vlak, zaradi prejšnjega, imel zamudo, tega niso sporočile. 

Glede na to, da SŽ vedo za vsak vlak, ki je na omrežju, vedo za maksimalno hitrost vlakov na vseh odsekih proge, vedo za vsa dela na progi več tednov vnaprej, vedo za vse omejitve hitrosti zaradi del, in imajo tako, razen izrednih dogodkov, popolen nadzor nad omrežjem, niso sposobni izračunati potovalni čas vlakov. Tudi če bi za zamude izvedeli samo dva dni v naprej, bi bilo to več kot odlično. Poleg tega bi lahko na končnih postajah vlaki čakali deset ali dvajset minut, da ne bi prihajalo do verižnih zamud. S tem bi lahko polovili ogromno zamud, ki nastajajo v prometu.

Zdi se mi da je, v nasprotju s Sloveniji, v Švici uporabniško izkušnjo ena glavnih prioritet javnega prometa. In če naši veljaki radi uporabljajo izraze, kot so taktni vozni red, integriran javni promet, intermodalna točka, trajnostna mobilnost in uporabniška izkušnja, pa so te besede le performativnega značaja. Izrekajo jih, ker vedo, da je to politično zelo oportuno. Lahko bi se obregnili ob napisano, da so vse to pretekli problemi in da gre sedaj vsaj na bolje. Sam takšnega optimizma nimam v sebi. Že nova železniška postaja v Ljubljani je dokaz, da se o javnem prometu še vedno razmišlja polovično, a o tem naslednjič.

Če se o izboljšavah javnega prometa ne bo razmišljalo celostno in če izboljšave ne bodo premišljene, bodo ljudje kmalu izgubili potrpljenje ob poslušanju, da je za vse tegobe kriva slaba infrastrukture. Ni kriva samo infrastruktura, krivi so odločevalci, ki se nikoli ne vozijo z javni prometom, slehernikom pa razlagajo, da je potrebno potrpeti.