Brežice so duga postaja na poti v Ljubljano. Sedel sem pod napuščem, ki me je varoval pred večerno ploho, in poslušal kako ženski glas, samo zame, napoveduje zamudo. 8 minut do prihoda. Daleč je Švica. Prežet z melanholijo zatavam nazaj v spomine.

Ura je 5. V gore se hodi zjutraj. Iz svojega stanovanja se odpravim navzdol do avtobusnega postajališča. Prestopim na vlak, ki me po uri vožnje pripelje do vznožja tihih dvatisočakov. Simmental. Dolina, ki odpira bernske Alpe. Iz Erlenbacha se odpravim proti Stockhornu. Hitro je potrebno zagristi v klanec. Mimo krav čez travnike in pašnike. Megla se razkraja, slišijo se le kravji zvonci. Nezamenljivi zvok Švice. Stockhorn je moja gora. Navezan sem nanjo. Pot je tiha. Samotna. Ne srečam mnogo ljudi. To mi je všeč. V gore sem vedno najraje hodil sam. Ko sem sam v gorah, sem najbližje tistemu, kar nekateri iščejo v cerkvah. Pridem do vmesne postaje žičnice. Zdi se, da je na vsako goro speljana žičnica ali vzpenjača. Na tiste, še malo bolj impresivne, pa kar zobata železnica. Tu je konec samote. Začne se turizem. 

Od tu se pot, še kakšno uro in pol, vleče do samega vrha. Več je ljudi. Z občasnim Grüezi, kot se v gorah spodobi, se nekateri, lahkih nog, že vračajo nazaj. Še kakšen korak in odpre se pogled od vršacev bernskih Alp, kjer se v popoldanskem soncu, v sneg odeti, lesketajo Eiger, Mönch in Jungfrau, nazaj do dolinskih jezer. In tam, v meglici dopoldneva, nekje na sredi horizonta leži Bern.

Pogrešal bom Aare. Reko, ki Bernu daje značaj sproščenega in s tegobami sveta neobremenjenega mesta. V poletni vročini mi je bila v veselje, ko sem se prepuščal njenemu toku od Eichholzlija do mestne plaže Marzili. Veselje, ki sem ga delil z mnogimi someščani. Pogrešal bom Gurten, bernsko Šmarno goro, pod vznožjem katere sem bival ta tri leta in mi je omogočala hiter pobeg v zeleno srce kantona. Pogrešal bom Liebefeld, moj dom. Mirna soseska na robu Berna, mešanica blokov in kravjih pašnikov katere edina zanimivost je, da je tamkajšno osnovno šolo, le lučaj stran od mojega stanovanja, nekoč obiskoval Kim Jong-Un. Pogrešal bom najino stanovanje in star raztrgan stol, ki sem ga z ulice privlekel na balkon. S posedanjem, jutranjim čajem ali popoldanskim pivom in razgledom od gora do parlamenta. Veduta, ki bi jo lahko gledal do zadnjega dne.

A je ne bom. Zdaj sem tu. Na vlaku, ki s polurno zamudo prihaja v Ljubljano. Kdo ve, če bom še kdaj v poletni vročini posedal na Marziliju, pil pivo in z domačini razglabljal o naslednjem referendumu. Bom še kdaj videl ljudi, s poznanstvom katerih, sem si počasi stkal socialno mrežo v Švici? Bom še kdaj odšel na trinajsturna pohajkovanja po stranpoteh bernskih Alp, ko mi bodo družbo delale samo krave, ovce in gamsi? Ko se človek preseli, za sabo raztrga mrežo doživetij, občutkov in prijateljstev, ki so te osredinjala v nekem kraju in času. Ko utrip doživetij zamenjajo zbledeli spomini, prijateljstva pa razvodene v poznanstva, takrat kraj spet postane tuj, daleč, kot je bil nekoč.